Zgodba bolnika, ki se več kot 20 let spoprijema z bolečino v križu in pridruženimi simptomi nevropatske bolečine.
Prvič sem se z bolečino v križu srečal že v mladosti, ko sem bil star okrog 20 let. Sprva ji nisem posvečal večje pozornosti, saj sem odraščal v prepričanju in okolju, kjer je veljalo, da nekaj pač mora boleti, če delaš in ustvarjaš. Bolečina me je spremljala in se je okrog mojega 40. leta še stopnjevala.
Težave sem poskušal reševati sam, tako da sem se izogibal težkim fizičnim obremenitvam, delal vaje za hrbtenico, priporočila in nasvete pa iskal na spletu. Ker se bolečina v križu ni zmanjšala, sem se obrnil na svojega osebnega zdravnika. Predpisal mi je zdravila za lajšanje bolečine. Ker pa se stanje ni izboljšalo, me je napotil na nadaljnjo obravnavo in pregled k ortopedu.
V naslednjih mesecih sem ne glede na bolečino hodil v službo, nakar se je stanje zelo poslabšalo. Ohromela mi je leva noga, pojavili so se krči in niti hoditi nisem mogel, zato sem pomoč poiskal na urgenci. Izvidi magnetne resonance hrbtenice so pokazali ukleščenje živca in veliko hernijo. Svetovana mi je bila nujna operacija.
Po operaciji se je huda bolečina delno zmanjšala. Od nevrokirurga sem dobil priporočila za spremembo življenjskega sloga, in sicer prilagoditve glede fizičnih naporov, športnih aktivnosti in dvigovanja bremen, ter napotitev na zdraviliško rehabilitacijo.
Že v zdravilišču pa se je moje stanje poslabšalo – okrepili so se bolečina v križu, mravljinčenje v nogi in krči. Ker se je bolečina po končani zdraviliški rehabilitaciji nadaljevala, me je osebna zdravnica poslala v protibolečinsko ambulanto. Tam sem bil deležen celostne obravnave, zdravnica anesteziologinja mi je poleg zdravil predpisala tudi akupunkturo in me napotila na rehabilitacijo v ambulanto za obravnavo oseb s kronično bolečino v URI Soča.
Bolečina je precej omejila moje zmožnosti glede dela in ostalih aktivnosti, kar je vplivalo tudi na moje razpoloženje. Opustiti sem moral številne dejavnosti, ki so mi bile prej v veselje. Pojavili so se občutki izgube in manjvrednosti, začel sem se zapirati vase, saj s svojimi težavami nisem hotel obremenjevati bližnjih.
Po slabih dveh letih sem bil sprejet v URI Soča, kjer sem opravil 5-tedenski interdisciplinarni program, ki je vključeval celostno obravnavo, v kateri so sodelovale zdravnica, fizioterapevtke, delovna terapevtka, psihologinja in socialna delavka. Tam sem dojel, da obstajajo aktivni načini spoprijemanja z bolečino, ki jih lahko izvajam tudi sam. Predvsem pa sem s pomočjo fizioterapevtk izgubil strah pred gibanjem in pridobil zaupanje v svoje telo.
